Zgodaj zjutraj so se začeli zbirati svatje. Ženinovi na domu ženina in nevestini pri nevesti doma. Ko so bili zbrani vsi svatje, so se odpravili po nevesto. Ženin se od staršev ni poslavljal, kajti ponavadi je po poroki ostal doma.

Klicanje neveste

Pri hiši neveste so včasih ponekod klicali ali pa tudi ne. Če so bila nevestina vrata zaprta, je moral ženinov priča klicati starešino neveste. Ponavadi seje klicalo trikrat. Po prvem klicanju so iz hiše spustili kokoš, po drugem klicanju »staro babo« in po tretjem klicanju je prišla »prava« nevesta. Tako so želeli svatje pozornost zlih duhov s prave neveste speljati na napačno sled.

Šranga

Na večer pred poroko je ženin od neporočenih fantov iz vasi, kjer je živela nevesta, prejel pismo, kije bilo napisano na pergamentnem papirju, največkrat lepo v verzih. Na njem je bilo zapisano, da se bo ženinu, ker pelje nevesto iz vasi, nekje na poti naredila šranga. V pismu je bilo zapisana še višina zneska, ki jo bo moral ženin plačati za svojo bodočo ženo.

Ko sta se ženin in nevest odpeljala od doma, jih je nekje na poti čakal šranga oz. ovira, ki sojo postavili vaški fantje. Na njej so se ob branju ženitovanjskega pisma pogajali o višini odškodnine za nevesto oz. za njeno čuvanje v mladosti. Višina je bila običajno odvisna od premoženjskega stanja. Če se o ceni niso mogli zediniti, ali so celo pobegnili in se niso ustavili pri oviri, so se fantje maščevali tako, da so stresli kup gnoja pred nevestino hišo.

Ženin je na šrangi moral opravljati različna dela – žagati drva, »klepanje« oz. brušenje kose, »štihanje« oz. Iopatanje zemlje, mlatenje slame, … in seveda odgovarjati na zanimiva vprašanja. Pomagal mu je lahko priča. Z dobro opravljenim delom in pravilnimi odgovori je nižal ceno nevesti,