Šege in navade ob porokah so tudi v Sloveniji, čeprav je majhna, od kraja do kraja razliCne. Poroke so se včasih največkrat sklepale ob pustnem Casu, ki je bil po starih
verovanjih prav čaroben. Narava se prebuja iz zimske zaspanosti, kmetje začenjajo s pripravami na poljedelska opravila ter si želijo, da bi bila letina dobra. Kakor so si
mnogi želeli prave rodovitnosti na polju, so si poleg tega želeli tudi veliko rodovitnosti pri svoji ta novi, ta mladi, ki se bo takoj po poroki priselila v hišo.
Čerav so si včasih ponekod mladi sami izbirali partnerja, sta bila očeta tista, ki sta se dogovorila o podrobnostih. Najprej so poslali mešetarja v nevestino hišo vprasat, če so
tam tudi za to, da sklenejo novo vez. Če je bil odgovor pritrdilen, so se zmenili za likof.

Kaj je (bil) likof ?

Likof je pomenil pravo vaško barantanje ženina, njegovega očeta in strica, bodočega ženitovanjskega starešino, za nevestino doto in balo, ki jo bo moral dati nevestin oče.
Med pitjem so se dogovorili. Če je bilo to prvo srečanje z nevestinimi starši, ki niso povedali svojega mnenja, je to spoznal po jedi, s katero so mu postregli. Kajti če so na
mizo postregli klobase, so bili ZA poroko, če pa so ob slovesu postregli s kavo ali kislim mlekom, je to pomenilo, da poroke NE bo.

Nevestina dota

Dota je bila odvisna od velikosti kmetije. Če je bila kmetija bogata oz. veča, je poleg dela dote, ki je bil ponavadi v denarju, žeenin dobil tudi kravo ali pa, če je bila kmetija
manjša, samo nekaj koz. Nevestino balo so sestavljale obleke, posteljnina, skrinja žita ali nizka omara. Če pa je bila bogata, so denarju dodali vrečo soli in nekaj koruze ter
žita. Včasih je ženin moral pri likofu nevesto kupiti ali jo zaarati (dati aro, stvar ali denar za kaj oziramo v tem primeru za nevesto).

Nevestinega očeta je zanimalo, v kakšno hišo se bo primožila njegova hči. Zato so se dogovorili za ogled. Na ogled je poleg neveste odšlsa njena mati. Ogledali so si
ženinovo domačijo: hišo, hlev, posestvo. Ko so se srečali naslednjič, so se dogovorili vse potrebno o samem obredu in oklicu. Ponekod je bil likof tudi čas med tremi oklici v
cerkvi. Oklic v cerkvi pomeni, da je župnik naznanil ženina in nevesto k poroki.